Službeni avto – dejanska potreba ali kot pokazatelj višine vzpona posameznika v podjetju in širši oklici... Nekateri ga sovražijo, drugi si ga obupno želijo... Nekateri si kupijo takšnega, da služi svojemu namenu, nekaterim služi še za »višje« namene...

Za kratko, pregledno in izcrpno informacijo ter dobrodošel pripomocek predvsem pri poslovanju malih podjetij in samostojnih podjetnikov, se vam s klikom na prirocnik »Knjigovodstvo« odpira podpora predvsem pri tistem delu vašega poslovanja, ki združuje faze poslovnega procesa, se nanaša na standardizirane obrazce in njihovo izpolnjevanje, ter odgovarja na zahteve in pricakovanja države in njenih zakonsko predpisanih obveznosti.

Pravo službeno vozilo, se uporablja samo in izkljucno za poslovne poti, in ga lahko uporablja vsak zaposleni v podjetju, ne samo dolocena oseba. Tako službeno vozilo je praviloma popoldan in cez noc parkirano pred podjetjem, in ne pred hišo kakšnega od zaposlenih.

Za davcne namene locimo samo dve vrsti vozil, in to so osebna vozila in ostala vozila. Sodilo predstavlja kombinirana nomenklatura carinske tarife oziroma homologacija. Med osebna vozila spadajo tista, ki imajo carinsko tarifo 8703 – avtomobili, kamor spadajo tudi kombinirana vozila (kombiji), in karavani, v katerih se lahko prevaža tudi tovor, vendar so konstruirana predvsem za prevoz ljudi.

Ostala vozila, ki pa nosijo carinsko tarifo 8701, 8702, 8704, 8705 idr., pa so: kolesa, mopedi, motorna kolesa, traktorji, motorna vozila za prevoz deset ali vec oseb, vštevši voznika in motorna vozila za prevoz blaga, ki so registrirani kot tovorna vozila.

Takšna delitev vozil je pomembna tako za namene davka od dobicka, kot tudi za namene davka na dodano vrednost ter dohodnine. Pri davku od dobicka je ta locitev pomembna za priznavanje davcne olajšave, saj jo za osebna vozila ne moremo izkoristiti. Pri davku na dodano vrednost, za osebna vozila ne smemo odbijati vstopnega DDV, razen ce ga ne dajemo v najem ali zakup. Glede dohodnine pa je pomembna ta opredelitev zato, ker med stimulacije in bonitete spada samo uporaba osebnega vozila v zasebne namene, nikjer pa zakon ne doloca, da enako velja tudi za ostala vozila.

Podjetja lahko pridejo do vozila z nakupom, ki ga financirajo iz lastnih virov, kar za seboj potegne dolocene oportunitetne stroške. To so stroški, ki jih ima podjetje s tem, ko je denar porabilo za financiranje vozila, in za to ne more vložiti denarja v bolj donosne naložbe.

Druga možnost je najem posojila. Financno posojilo je oblika namenskega posojila za nakup novih in rabljenih osebnih avtomobilov ali lahkih dostavnih vozil.

 Posojilo je zanimivo za vse, ki želijo že ob podpisu pogodbe postati lastniki vozila. Tako si stranka izbere vozilo, posojilodajalec pa na osnovi sklenjene posojilne pogodbe poravna kupnino dobavitelju na osnovi izdanega racuna. Seveda se pred sklenitvijo pogodbe o financnem posojilu dogovori o dobi vracanja posojila in njegovi višini. Oboje je podlaga za izracun višine posameznega obroka. Kadar je znesek obroka višji, se lahko posojilojemalec odloci tudi za deljeno placevanje obveznosti in vkljuci v pogodbeni odnos tudi poroka.

Glavne znacilnosti omenjene oblike financiranja so:

 1. Obroki niso obdavceni z davkom na dodano vrednost.
 2. Stranka s podpisom pogodbe že postane lastnik vozila.
 3. Omejitve glede starosti fi